MedVrsticami

Analiza sentimenta

entities

• Evropska unija
• Krščansko-demokratska unija (CDU)
• Rusija
• Alternativa za Nemčijo (AfD)
• Friedrich Merz
• Ukrajina
• Alice Weidel
• Saška-Anhalt
• Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW)
• Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD)
• Ulrich Siegmund
• Svobodnjaška stranka Avstrije (FPÖ)
• Herbert Kickl
• Alexander Gauland

key differences

Alexander Gauland

Večina virov ga ne omenja, Dnevnik nevtralno.

Alice Weidel

Dnevnik negativen, drugi nevtralni ali brez omembe.

Alternativa za Nemčijo (AfD)

Večer nevtralen, ostali negativni.

Evropska unija

Večina virov nevtralna, le 24ur izrazito pozitiven.

Friedrich Merz

Delo negativno, ostali nevtralni; Delo edini očita neodločnost.

Herbert Kickl

Večina virov ga ne omenja, Primorski Dnevnik negativno.

Krščansko-demokratska unija (CDU)

Nekateri viri poudarjajo poraz, drugi nevtralno omenjajo vlogo.

Rusija

Negativno: 24ur in Delo; nevtralno: Dnevnik, Večer, Primorski Dnevnik.

Saška-Anhalt

Vsi viri nevtralni; Delo in Mladina poudarjata ekonomsko šibkost.

Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD)

Vsi viri nevtralni; le nekateri omenjajo izključitev AfD.

Svobodnjaška stranka Avstrije (FPÖ)

Samozadostnost v poročanju: Večina molči, eden označi skrajno desnico.

Ukrajina

24ur pozitiven, ostali nevtralni; 24ur edini omenja podporo obrambnemu boju.

Ulrich Siegmund

Viri ga prikazujejo nevtralno, a z različnimi poudarki (vodja, kandidat, pohvala Kickla).

Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW)

Razlike: Delo poudarja proruskost, Mladina populizem, ostali le nevtralno omembo.

source analyses

24ur

Alexander Gauland

Ni omenjeno

Alice Weidel

Ni omenjeno

Alternativa za Nemčijo (AfD)

Negativno: avtorica označi AfD kot skrajno desno, protievropsko, sovražno do tujcev in spodkopavanje ustavnih vrednot

Evropska unija

Pozitivno: avtorica poudarja, da Nemčija trdno stoji za EU kot garant varnosti in blaginje

Friedrich Merz

Ni omenjeno

Herbert Kickl

Ni omenjeno

Krščansko-demokratska unija (CDU)

Ni omenjeno

Rusija

Negativno: omenjena kot agresor proti Ukrajini, s katero se AfD želi približati

Saška-Anhalt

Nevtralno: omenjena kot lokacija volilne zmage AfD, brez meta-vrednotenja

Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD)

Ni omenjeno

Svobodnjaška stranka Avstrije (FPÖ)

Ni omenjeno

Ukrajina

Pozitivno: omenjena v kontekstu obrambnega boja proti ruski agresiji, ki ga je treba podpreti

Ulrich Siegmund

Ni omenjeno

Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW)

Ni omenjeno

Delo

Alexander Gauland

Ni omenjeno

Alice Weidel

Ni omenjeno

Alternativa za Nemčijo (AfD)

Negativno: članek AfD označuje kot 'skrajno desnico', 'prorusko', 'napihuje strah', 'ustvarja nostalgijo po NDR'.

Evropska unija

Nevtralno: omenjena v kontekstu 'pozitivno za Evropo', brez meta-vrednotenja.

Friedrich Merz

Negativno: članek očita 'premalo odločno politiko do AfD', 'slabo obrazložene reforme', 'poklapano' reakcijo.

Herbert Kickl

Ni omenjeno

Krščansko-demokratska unija (CDU)

Negativno: članek navaja izgubo glasov, nezadovoljstvo z dolgotrajno vladavino, 'ni prinesla sprememb'.

Rusija

Negativno: članek označuje AfD kot 'prorusko', pozitivni komentarji iz Moskve so omenjeni v negativnem kontekstu.

Saška-Anhalt

Nevtralno: dežela je opisana kot majhna, nerazvita, z volitvami, ki so pritegnile pozornost.

Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD)

Nevtralno: omenjena kot ena od etabliranih strank, brez meta-vrednotenja.

Svobodnjaška stranka Avstrije (FPÖ)

Ni omenjeno

Ukrajina

Ni omenjeno

Ulrich Siegmund

Nevtralno: omenjen kot vodja AfD v Saški-Anhaltu, brez meta-vrednotenja.

Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW)

Nevtralno: omenjeno kot možna podpora AfD, opisano kot 'leva stranka' s proruskostjo.

Dnevnik

Alexander Gauland

Nevtralno: omenjen kot ustanovni oče AfD, brez vrednotenja

Alice Weidel

Negativno: opisana kot skrajna desničarka, polna notranjih nasprotij, zgodovinski revizionist

Alternativa za Nemčijo (AfD)

Negativno: avtor označi stranko kot skrajno desno, ksenofobno, prorusko in ekstremistično

Evropska unija

Nevtralno: omenjena v kontekstu evroskepticizma AfD, brez vrednotenja

Friedrich Merz

Nevtralno: omenjen kot kancler, tarča kritik AfD, brez meta-vrednotenja

Herbert Kickl

Ni omenjeno

Krščansko-demokratska unija (CDU)

Nevtralno: omenjena kot vladajoča stranka brez vrednotenja

Rusija

Nevtralno: omenjena v opisu AfD kot proruske, brez vrednotenja

Saška-Anhalt

Nevtralno: omenjena kot lokacija volitev brez vrednotenja

Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD)

Nevtralno: omenjena kot ljudska stranka brez vrednotenja

Svobodnjaška stranka Avstrije (FPÖ)

Ni omenjeno

Ukrajina

Nevtralno: omenjena v opisu AfD kot protiukrajinske, brez vrednotenja

Ulrich Siegmund

Ni omenjeno

Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW)

Ni omenjeno

Mladina

Alexander Gauland

Ni omenjeno

Alice Weidel

Nevtralno: citirana glede stališč o izstopu iz evra in schengna.

Alternativa za Nemčijo (AfD)

Negativno: označena kot skrajno desna, fašistoidne vsebine, požarni zid.

Evropska unija

Nevtralno: omenjena v kontekstu odpora AfD do Bruslja in najemniških raziskav.

Friedrich Merz

Nevtralno: le citiran, da je stranka globoko šokirana.

Herbert Kickl

Ni omenjeno

Krščansko-demokratska unija (CDU)

Negativno: najhujši poraz, krščanski demokrati izključujejo sodelovanje z AfD.

Rusija

Ni omenjeno

Saška-Anhalt

Nevtralno: opisana kot majhna, gospodarsko najšibkejša dežela.

Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD)

Nevtralno: omenjena kot stranka, ki izključuje sodelovanje z AfD.

Svobodnjaška stranka Avstrije (FPÖ)

Ni omenjeno

Ukrajina

Ni omenjeno

Ulrich Siegmund

Nevtralno: opisan kot vodilni kandidat, kampanja osebna, socialne obljube.

Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW)

Nevtralno: opisano kot populistično, zavrača koalicijo z AfD.

Primorski Dnevnik

Alexander Gauland

Ni omenjeno

Alice Weidel

Nevtralno: omenjena kot potencialna kanclerka v citatu Kickla, brez meta-vrednotenja.

Alternativa za Nemčijo (AfD)

Negativno: članek AfD označuje kot skrajno desničarsko, protievropsko, ekstremistično in populistično.

Evropska unija

Nevtralno: omenjena v kontekstu zahtev AfD po izstopu, brez vrednotenja.

Friedrich Merz

Ni omenjeno

Herbert Kickl

Negativno: članek ga povezuje z ekstremistično skupino identitarcev in radikalno politiko.

Krščansko-demokratska unija (CDU)

Nevtralno: omenjena kot stranka, ki je izključila podporo AfD, brez vrednotenja.

Rusija

Nevtralno: omenjena v kontekstu pozivov AfD k odpravi sankcij, brez vrednotenja.

Saška-Anhalt

Nevtralno: dežela je omenjena kot prizorišče volitev brez vrednotenja.

Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD)

Nevtralno: omenjena kot stranka, ki je izključila podporo AfD, brez vrednotenja.

Svobodnjaška stranka Avstrije (FPÖ)

Negativno: označena kot skrajno desničarska, povezana z AfD in ekstremisti.

Ukrajina

Nevtralno: omenjena v kontekstu nasprotovanja AfD finančni podpori, brez vrednotenja.

Ulrich Siegmund

Nevtralno: omenjen kot kandidat AfD, ki je pohvalil Kickla, brez meta-vrednotenja.

Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW)

Nevtralno: omenjeno kot neznanka glede požarnega zidu, brez vrednotenja.

Večer

Alexander Gauland

Ni omenjeno

Alice Weidel

Ni omenjeno

Alternativa za Nemčijo (AfD)

Nevtralno: članek analizira vzroke za volilni uspej AfD, ne vrednoti je izrecno

Evropska unija

Nevtralno: omenjena v kontekstu Melonijeve, brez vrednotenja

Friedrich Merz

Nevtralno: citiran kot govorec, brez meta-vrednotenja; omenjena kritika (vzdevek Pinocchio) izvira iz konteksta

Herbert Kickl

Ni omenjeno

Krščansko-demokratska unija (CDU)

Nevtralno: omenjena v kontekstu požarnega zidu in migracijske politike

Rusija

Nevtralno: omenjena v povezavi z vojno v Ukrajini in stališči

Saška-Anhalt

Nevtralno: omenjena kot lokacija volitev in primer volilnega rezultata

Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD)

Ni omenjeno

Svobodnjaška stranka Avstrije (FPÖ)

Ni omenjeno

Ukrajina

Nevtralno: omenjena v povezavi z vojno in stališči strank

Ulrich Siegmund

Nevtralno: omenjen kot kandidat za ministrskega predsednika, brez vrednotenja

Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW)

Nevtralno: omenjena kot stranka, ki lahko vpliva na izvolitev, brez vrednotenja

Scenariji

scenarios

• description

  Zvezne institucije v Berlinu pod vodstvom kanclerja Friedricha Merza uspešno nevtralizirajo poskuse AfD, da bi v Saški-Anhaltu sprejemala protiustavne zakone. S krepitvijo civilne družbe in jasnim poudarkom na ustavnih vrednotah se val podpore skrajni desnici ustavi in obrne.

  plausibility

  realistic

  time horizon

  mid

  title

  Utrditev demokratičnih institucij in zavrnitev radikalizma

  valence

  positive

• description

  Zaradi trdnega 'požarnega zidu' ostalih strank in zavrnitve Zavezništva Sahre Wagenknecht (BSW) za vstop v koalicijo z AfD, dežela ostane v stanju političnega zastoja. Ulrich Siegmund ne uspe sestaviti vlade, kar vodi v tehnično vlado in dolgotrajno politično stagnacijo brez vsebinskih sprememb.

  plausibility

  realistic

  time horizon

  short

  title

  Politični pat položaj v Saški-Anhaltu

  valence

  neutral

• description

  Zaradi radikalne retorike AfD in negotovosti glede prihodnjega statusa Nemčije v EU, investitorji v Saški-Anhaltu zaustavijo projekte. To vodi v gospodarsko nazadovanje, ki ga Alice Weidel izkorišča za nadaljnjo destabilizacijo zvezne vlade.

  plausibility

  realistic

  time horizon

  long

  title

  Ekonomska izolacija in beg kapitala iz regije

  valence

  negative

• description

  Uspeh AfD prisili zvezno vlado, da končno naslovi sistemske razlike med zahodom in vzhodom Nemčije. S konkretnimi naložbami in boljšim vključevanjem vzhodnonemških kadrov se zmanjša resentma, kar dolgoročno oslabi volilno bazo skrajne desnice.

  plausibility

  plausible

  time horizon

  long

  title

  Nacionalni dialog o vzhodnonemški identiteti

  valence

  positive

• description

  Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW) popusti pritisku in vstopi v pragmatično sodelovanje z AfD pri specifičnih vprašanjih. S tem se sicer izognejo koaliciji, a 'požarni zid' postane porozen, kar spremeni način političnega odločanja v deželi.

  plausibility

  plausible

  time horizon

  mid

  title

  Normalizacija sodelovanja z BSW na lokalni ravni

  valence

  neutral

• description

  AfD s svojo relativno večino v parlamentu Saške-Anhalt uspe blokirati proračunska sredstva za javno radiotelevizijo in kulturne ustanove. To sproži val protestov in pravnih bitk na ustavnem sodišču, ki dodatno polarizirajo družbo.

  plausibility

  plausible

  time horizon

  mid

  title

  Ukrepi AfD proti regionalnim medijem in kulturi

  valence

  negative

• description

  Prevzem dela izvršilne oblasti prisili zmernejše krilo AfD v soočenje z realnostjo vladanja, kar povzroči notranji razkol med pragmatiki in radikalci. Stranka se razdeli, kar drastično zmanjša njeno moč pred zveznimi volitvami.

  plausibility

  speculative

  time horizon

  long

  title

  Razkol znotraj AfD zaradi odgovornosti

  valence

  positive

• description

  Zaradi uspeha v Saški-Anhaltu se strategija AfD razširi v druge vzhodnonemške zvezne dežele, kjer volivci sledijo zgledu. Nastane blok 'vzhodnih dežel', ki v bundestagu deluje kot kohezivna sila z drugačnimi cilji od Berlina.

  plausibility

  speculative

  time horizon

  long

  title

  Širitev 'saksonskega modela' v ostale dežele

  valence

  neutral

• description

  AfD poskuša implementirati dele svojega programa o 'remigraciji' skozi lokalne odloke, kar sproži neposredno intervencijo zvezne vlade. Nemčija se znajde v najhujši ustavni krizi po drugi svetovni vojni, ki ogrozi kohezijo zvezne države.

  plausibility

  speculative

  time horizon

  mid

  title

  Ustavna kriza zaradi 'remigracijskih' politik

  valence

  negative

Viri

articles

• article order

  4

  body

  Stranka AfD je v Saški-Anhaltu nedvomno skrajno desna stranka. Vendar se je naša demokracija sposobna braniti: Nemčija bo branila človekovo dostojanstvo in krepila EU Besedilo je pripravila nemška veleposlanica v Sloveniji Sylvia Groneick in ga objavljamo kot kolumno zunanjega avtorja. Sylvia Groneick je karierna diplomatka, veleposlanica Zvezne republike Nemčije v Sloveniji od avgusta 2024. Pred tem je službovala v Maroku in na Poljskem. Na nemškem zunanjem ministrstvu se je zaposlila leta 1995. Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva 24ur.com. Nemčija se nahaja sredi prelomnega trenutka: z volilno zmago stranke AfD v Saški-Anhaltu je prvič od ustanovitve Zvezne republike stranka radikalne desnice tik pred tem, da prevzame politično oblast v Nemčiji. Volilna zmaga stranke AfD predstavlja preizkušnjo za našo liberalno demokracijo. Toda ostajamo trdni: Nemčija je odporna demokracija z močnimi institucijami, ki varujejo svobodo in človekovo dostojanstvo. Ustava še naprej velja tudi v Saški-Anhaltu, nemška zunanja politika pa se oblikuje v Berlinu - ne v Saški-Anhaltu. Nemčija je odprta, raznolika in evropska - in tako bo ostalo. AfD ni običajna konservativna stranka, kakršne so članice Evropske ljudske stranke (EPP). AfD je v Saški-Anhaltu nedvomno skrajno desna stranka. Je protievropska. Je sovražna do tujcev. Skratka: spodkopava temeljne vrednote nemške ustave. Skrajno desničarski značaj stranke AfD je mogoče potrditi s številnimi primeri: stranka želi izstopiti iz Evropske unije, kljub jasnemu državnemu cilju v ustavi, da si mora prizadevati za združeno Evropo. Želi, da Nemčija izstopi iz evra in schengenskega območja, kljub ogromni škodi za naše gospodarstvo in naše trgovinske partnerje, kot je Slovenija. Želi izgnati nemške državljane z drugačno barvo kože in drugim imenom pod olepševalnim izrazom "remigracija" - kar ni nič drugega kot etnično čiščenje na podlagi porekla in barve kože. Želi otroke s posebnimi potrebami ločiti v posebne razrede in pri pouku ne govoriti o nacistični Nemčiji, temveč raje o Nemškem cesarstvu v 19. stoletju. Želi se približati Vladimirju Putinu in Ukrajino pustiti samo v njenem obrambnem boju proti ruski agresiji - namesto da bi skupaj z Ukrajino in našimi evropskimi partnerji branili svobodo in demokracijo. In AfD želi za seboj pustiti nemško kulturo spominjanja na zločine nacistične Nemčije - ki jo funkcionarji AfD pogosto žaljivo označujejo kot "kult krivde". V Sloveniji je nacistična Nemčija ubila na tisoče Slovencev in jih odpeljala v koncentracijska taborišča. Na stotine slovenskih otrok je bilo iztrganih njihovim družinam in v nemških družinah "ponemčenih". Slovenska judovska skupnost je bila skoraj v celoti iztrebljena. Spomin na te zločine ni kult krivde: je izraz spoštovanja do slovenskih žrtev, je soočanje s preteklostjo za pravično in skupno prihodnost ter je preprečevanje pozabe. Nemčija prevzema svojo zgodovinsko odgovornost - ne glede na to, kaj namerava stranka AfD v Saški-Anhaltu. Skrajno desničarsko jedro stranke AfD ne sme zamegliti dejstva, da Nemčija stoji pred temeljnimi izzivi. Mnogi volivci stranke AfD so upravičeno zaskrbljeni zaradi gospodarskega položaja, dotrajane infrastrukture, negotove geopolitične situacije, nezakonite migracije in kriminala. Prav zato nemška vlada izvaja največji program gospodarskih reform v zadnjih dveh desetletjih in izjemno veliko vlaga v našo varnost: vlagamo 500 milijard evrov v naše šole, mostove in ceste. Davki za podjetja in srednje dohodke so bili znižani. Leta 2026 naj bi nemško gospodarstvo z napovedano 1,3-odstotno rastjo ponovno stopilo na pot uspeha. Število prošenj za azil v Nemčiji je najnižje v zadnjih 15 letih; število izgonov, tudi v Sirijo in Afganistan, pa najvišje v zadnjih 10 letih. Število nasilnih kaznivih dejanj upada. Čeprav stranka AfD rada slabo govori o naši državi in trdi, da je bilo v devetdesetih letih vse boljše: Nemčija je varna, inovativna in sodobna država, ki z močjo in optimizmom zre v prihodnost, namesto da bi ostala ujeta v preteklosti. Najpomembneje je: Nemčija ostaja zanesljiva partnerica v Evropski uniji. V nemirnem svetu je Evropa naš garant za varnost, svobodo in blaginjo. Medtem ko nas želi AfD ravno iz tega iztrgati, nemška zvezna vlada trdno stoji za Evropsko unijo. Prihodnje leto bomo praznovali 35 let nemško-slovenskih diplomatskih odnosov in ponosni smo, da bomo ta jubilej skupaj s Slovenijo obeležili ne le kot prijatelji, temveč tudi kot pravi Evropejci.

  language

  slv

  published at

  2026-09-12T07:39:30

  source

  24ur

  title

  Nemčija je odprta, raznolika, evropska - in tako bo ostalo

  url

  https://www.24ur.com/novice/tujina/nemcija-je-odprta-raznolika-evropska-in-tako-bo-ostalo.html

• article order

  0

  body

  Zvezna dežela Saška - Anhalt, ki leži v vzhodni Nemčiji, je po površini med najmanjšimi nemškimi zveznimi deželami in ima 2,1 milijona prebivalcev. To predstavlja komaj 2,5 odstotka celotnega nemškega prebivalstva. Kljub temu so njene nedeljske deželnozborske volitve pritegnile zelo veliko mednarodne pozornosti. S skoraj 44 odstotki glasov je zmagala AfD (Alternativa za Nemčijo), kar sicer ni zadostovalo za absolutno večino poslancev v deželnem parlamentu. Obstaja pa možnost, da AfD s pomočjo le nekaj prebežnikov iz drugih strank in/ali Zavezništva Sare Wagenkhnecht (BSW) ustoliči svojega vodjo Ulricha Siegmunda za ministrskega predsednika Saške - Anhalta. BSW je načeloma leva stranka, vendar sta njeni stični točki z AfD proruskost in restriktivna imigracijska politika. Nekateri izven Nemčije zato bijejo plat zvona zaradi morebitnega četrtega rajha na evropskem horizontu. Desna francoska Nacionalna fronta (FT) ni čestitala AfD ob zmagi v Saški - Anhaltu. Poljski premier Donald Tusk je komentiral, da se na Poljskem zmage AfD lahko veselijo samo idioti in izdajalci domovine. Toda pozitivni komentarji v zvezi z zmago proruske AfD so prišli iz Moskve, svojo naklonjenost stranki AfD je potrdil tudi podpredsednik ZDA J. D. Vance, ki je že pred časom kritiziral težnjo po izključitvi AfD iz kakršnekoli vladne odgovornosti. Nemški Angst in vzhodnonemške posebnosti AfD je bila doslej še prav posebej uspešna v vzhodni Nemčiji, v nekdanji Nemški demokratični republiki (NDR), ki v več kot petintridesetih letih po nemški združitvi še vedno ni dosegla ravni gospodarske razvitosti zahodne Nemčije. Na vzhodu so plače še vedno nižje kot na zahodu, velik del vodstvenega kadra v državnih podjetjih in tudi politikov je prišel z zahoda. Nasploh na vzhodu pri mnogih obstaja resentma, saj se niso uresničile visokoleteče obljube, da bo gospodarsko vzhodni del kmalu dosegel raven zahodnega dela. AfD je to napihovala in napihuje, v predvolilnih kampanjah ustvarja nostalgijo po razmerah v NDR. Razmere v NDR seveda niso bile rožnate. Toda pozabljivost je ena od najmočnejših človeških lastnosti. AfD je povsod napihovala in napihuje strah pred prihodnostjo, socialnim nazadovanjem. Spodbuja znameniti nemški Angst (Strah). Še posebej nemška kolektivna mentaliteta tradicionalno stremi k redu in predvidljivosti, difuzni strah pred novostmi je pri mnogih velik. V vzhodni Nemčiji obstaja spomin na 90. leta prejšnjega stoletja, ko so mnogi ob prehodu v kapitalizem ob množični brezposelnosti doživeli socialni padec. Za ponovni zagon nemškega gospodarstva kancler Friedrich Merz in zvezna vlada napovedujeta reforme, ki bodo po možnosti (vsaj začasno) prinesle reze v socialne storitve, napoveduje se podaljšanje delovne dobe. V Saški - Anhaltu, ki je ena najmanj razvitih nemških dežel, je operiranje AfD s strahom pred prihodnostjo padlo na plodna tla. Na plodna tla so padle parole, naj se za oboroževanje namenjena sredstva preusmerijo v socialo. Saško - Anhalt so doslej polnih dvajset let vodile koalicijske vlade (seveda brez AfD) z močnimi krščanskimi demokrati (CDU) na čelu. V nedeljo je CDU v primerjavi z izidi volitev pred petimi leti izgubila krepko več kot polovico glasov in pristala pri približno 17 odstotkih. Številni njeni nekdanji volivci so tokrat volili za AfD. Nezadovoljstvo z dolgotrajno vladavino vlad s CDU na čelu, ki naj ne bi prinesle nobenih sprememb, naj bi bil dodatni razlog za zmago skrajne desnice. Toda v AfD so prebegli tudi neredki volivci drugih etabliranih strank. Za AfD so volili številni, ki se doslej volitev niso udeleževali, za AfD je volilo presenetljivo veliko mladih; AfD je privabila volivce iz vseh socialnih slojev. Vseh volivcev AfD gotovo ni mogoče uvrstiti med skrajno desne radikalce in neonaciste. Analitiki ugotavljajo, da sta k zmagi skrajne desnice AfD prispevala tudi difuzno nezadovoljstvo z obstoječim in močan občutek neperspektivnosti. Kaj in kako naprej? Nedeljsko zmago AfD, ki med drugim meni, da bi morala Nemčija izstopiti iz evrskega in schengenskega območja, spremljajo evforične napovedi njenega vodstva v slogu Danes Saška - Anhalt, jutri vsa Nemčija! To lahko zlovešče spominja na v nacistični Nemčiji zelo priljubljeno koračnico, najbolj konkretno pa na njen refren Danes je naša Nemčija, jutri bo naš ves svet! So tudi takšni, ki so izkopali podatek, da je Hitlerjeva NSDAP februarja 1933 na zadnjih (kolikor toliko) svobodnih volitvah pred nacističnim prevzemom oblasti prejela 43,9 odstotka glasov. V nedeljo jih je AfD v Saški - Anhaltu prejela 43,8 odstotka. Nemčija je pač usodno ukleščena v lastno polpreteklo zgodovino, pa tudi v strah same pred seboj. Strah lahko zamegli razum v Nemčiji (in tudi drugod). Zmaga AfD je bila šok tudi za kanclerja Merza, ki je v svoji prvi reakciji deloval vidno poklapano in prav nič samozavestno in menedžersko vzvišeno. V Saški - Anhaltu so se neredki nekdanji volivci CDU zelo kritično izrazili na njegov račun. Nasploh velja, da je Merzeva vlada zelo slabo obrazložila napovedane reforme in da si za to ni vzela dosti časa. Neredki ugotavljajo, da so premalo odločna politika Friedricha Merza do AfD, njegovo pretirano ponavljanje o potrebi po zaostritvi politike do tujcev in napovedane, vendar slabo obrazložene prihajajoče reforme voda na mlin AfD. V Nemčiji se bo debata med etabliranimi strankami o tem, kako in kaj v odnosu do AfD, po vsej verjetnosti ponovno poglobila. Naj etablirane stranke, kot so CDU, socialdemokrati (SPD) in Zeleni, vztrajajo pri politiki tako imenovanega požarnega zidu proti AfD, kar pomeni izključevanje kakršnega koli sodelovanja z AfD? Naj takšno politiko omehčajo ali še zaostrijo? To bo odvisno od nadaljnjega razvoja dogodkov v Saški - Anhaltu in tudi od rezultatov naslednjih volitev. Te bodo že čez teden dni v Berlinu in Mecklenburgu - Pomorjanskem. Kako se bo razvijala politična debata v Nemčiji, je seveda močno odvisno od gospodarskega položaja. Po dolgem času so napovedi o nemški gospodarski rasti pozitivne. Če se bodo nadaljevale, bo to seveda pozitivno za demokratično Nemčijo in za Evropo. *** Bojan Grobovšek je nekdanji veleposlanik.

  language

  slv

  published at

  2026-09-10T16:34:20

  source

  Delo

  title

  Danes Saška - Anhalt, jutri vsa Nemčija?

  url

  https://www.delo.si/sobotna-priloga/danes-saska-anhalt-jutri-vsa-nemcija

• article order

  2

  body

  Nemški kancler Friedrich Merz je prepričljivo zmago Alternative za Nemčijo (AfD) na deželnih volitvah v Saški - Anhaltu in obenem najhujši poraz krščanskih demokratov v zadnjih letih, če ne desetletjih, pospremil z besedami, da so v stranki "globoko šokirani". Skrajno desna stranka je na nedeljskih volitvah ob rekordni, skoraj 80-odstotni volilni udeležbi prepričala kar 43,8 odstotka volivcev in za vsega tri mandate zgrešila absolutno večino v deželnem parlamentu. A uspeh AfD v tej majhni zvezni deželi, kjer živi okoli 2,5 odstotka nemškega prebivalstva, kljub temu ni prišel kot presenečenje: že ankete so ji napovedovale več kot 40-odstotno podporo, njen vzpon pa sovpada z vse globljimi težavami Merzeve zvezne vlade. Podpora kanclerju in njegovi vladi je močno upadla, AfD pa se je v tem času, tako kažejo meritve javnega mnenja, uspelo utrditi kot najmočnejši politični sili v državi. Skrajna desnica govori jezik, ki ga ljudje razumejo. Namesto o razredih govori o narodih, namesto o politiki o kulturi in namesto o kapitalistih o priseljencih. Ali bo AfD volilni uspeh uspelo pretvoriti tudi v oblast, ostaja odprto vprašanje. Krščanski demokrati, socialdemokrati, Zeleni in Levica so sodelovanje z njo v vladi izključili in tako še naprej vztrajajo pri tako imenovanem požarnem zidu (Brandmauer), s katerim se skuša AfD držati zunaj izvršne oblasti. Največja neznanka pri tem ostaja populistično Zavezništvo Sahre Wagenknecht, ki je osvojilo pet sedežev v deželnem parlamentu. Koalicijo z AfD je za zdaj prav tako zavrnilo, a v nasprotju z drugimi strankami nasprotuje njeni popolni politični izolaciji in dopušča vsebinsko sodelovanje z njo pri posameznih vprašanjih. Ob negotovosti glede oblikovanja prihodnje oblasti pa se je pozornost spet usmerila tudi k vprašanju, kako pojasniti tako izrazit, v povojni zgodovini Nemčije praktično brezprimeren vzpon skrajne desnice. Eden od odgovorov se gotovo ponuja v gospodarskem in zgodovinskem položaju vzhodne Nemčije. Prav v vzhodnih deželah, med njimi tudi v Saški - Anhaltu, AfD že vrsto let uživa precej večjo podporo kot na zahodu. Saška - Anhalt je po bruto domačem proizvodu na prebivalca gospodarsko najšibkejša od vseh 16 zveznih dežel, tudi vzhod Nemčije pa kljub občutnemu napredku po združitvi še vedno gospodarsko zaostaja za zahodom. Na ta globlji občutek neizpolnjenih obljub združitve je lani v pogovoru za Mladino opozoril tudi nemški filozof Dirk Quadflieg z Univerze v Leipzigu. "Številni ljudje v vzhodni Nemčiji so se po padcu Berlinskega zidu zagotovo počutili, kot da se je zgodila revolucija. Zanje je to pomenilo obet nove prihodnosti - v zameno pa so dobili samo staro zahodno ureditev, kar je bilo zagotovo neke vrste razočaranje," je povedal. "Na tej razmejitvi ostaja večni konflikt: Nemci iz zahodnega dela države si mislijo, da so dobrohotno pomagali tistim iz vzhodnega, ti pa opazujejo, kako so njihove plače še zmeraj nižje in gospodarstvo šibkejše. To je morebiti eden od pomembnih dejavnikov, zakaj volijo stranke, ki obljubljajo radikalne spremembe. Če nam uspe spregledati fašistoidne vsebine AfD, se ta stranka predstavlja predvsem kot sila nečesa 'novega'. Njeni obljubi radikalnih sprememb uspe pritegniti tiste, ki upajo na drugačno prihodnost." Navsezadnje je prav to občutek, na katerega so na deželnih volitvah v Saški - Anhaltu stavili tudi v AfD. Njen vodilni kandidat Ulrich Siegmund je kampanjo zasnoval izrazito osebno, z močno prisotnostjo na družbenih omrežjih, obenem pa posegel tudi po socialnopolitičnih obljubah, tradicionalno povezanih predvsem z levico, denimo o brezplačnih vrtcih in šolski prehrani. Junija je stranka kampanjo postavila še pod optimistični slogan Alles ist möglich (Vse je mogoče). Politično jedro AfD je ob tem ostalo nespremenjeno: odpor do Bruslja, protimigrantska politika in obljuba radikalnega preloma z dosedanjim redom. Sopredsednica stranke Alice Weidel je tako v nedavnem intervjuju za ZDF govorila o izstopu Nemčije iz schengenskega območja in evra ter zagovarjala zapiranje meja in bistveno ostrejšo migracijsko politiko. Alles ist möglich, torej. Da gospodarska negotovost ni le posebnost vzhodne Nemčije, kažejo tudi širše raziskave. V raziskavi inštituta Ipsos, opravljeni nekaj mesecev pred evropskimi volitvami leta 2024, je kar 89 odstotkov volivcev AfD dejalo, da so nekoliko ali zelo zaskrbljeni zaradi gospodarskih obetov svojega okrožja v prihodnjih petih letih. Ekonomska negotovost se kaže tudi na stanovanjskem trgu. Raziskovalci z univerz v Oxfordu, Mannheimu in Zürichu so pokazali, da rast lokalnih najemnin v Nemčiji, državi z največjim deležem prebivalcev v najemnih stanovanjih v Evropski uniji, povečuje podporo AfD med dolgoletnimi najemniki z nižjimi gospodinjskimi dohodki, predvsem v urbanih območjih. Sodobna politika je hkrati intenzivna, a organizacijsko šibka. Polna je ogorčenja, mobilizacij in kratkotrajnih izbruhov, vendar brez trdne organizacijske strukture. Gospodarska negotovost, čeprav očitno pomemben del zgodbe, pa sama po sebi še ne pojasni, zakaj se del volivcev odloča prav za AfD. Kot je na svojem spletnem blogu opozoril sociolog Tibor Rutar z mariborske Filozofske fakultete, raziskave obenem kažejo, da podpore skrajni desnici ne pojasnjuje toliko dejanska gospodarska ali socialna ogroženost kot subjektivna zaskrbljenost, predvsem v povezavi z migracijami. Analiza podatkov med letoma 2014 in 2024, ki jo je pripravil Martin Schröder z Univerze v Saarlandu s sodelavci, je namreč pokazala, da zaskrbljenost zaradi migracij ostaja daleč najmočnejši napovednik podpore AfD - tudi takrat, ko raziskovalci upoštevajo dohodek, zadovoljstvo z življenjem, strah pred prihodnjim socialnim nazadovanjem in oceno stanja gospodarstva. Še več: po njihovem modelu ima materialno dobro preskrbljen posameznik, ki ga migracije močno skrbijo, več kot dvakrat večjo verjetnost, da bo podprl AfD, kot izrazito prikrajšan posameznik, ki ga migracije ne skrbijo. Podoben premik je mogoče opazovati drugod po Evropi. Kot je na MMC RTV Slovenija ta teden opozoril Janko Petrovec, nekdanji dolgoletni dopisnik iz Italije, so tudi pri sosedih pod Giorgio Meloni, katere vlada je postala najdlje trajajoča vlada v povojni zgodovini države, gospodarska vprašanja pri volivcih očitno izgubila primat pred identitetnimi. V Italiji, katere državljani so v zadnjih 30 letih edini v Evropi doživeli povprečno znižanje standarda, je julijska raziskava tržaškega inštituta SWG pokazala, da gospodarske teme med ključne prednostne naloge uvršča 39 odstotkov italijanskih volivcev, 47 odstotkov pa jih v ospredje postavlja obrambo identitete in vrednot. Pri čemer se desno usmerjeni volivci bojijo predvsem tako imenovane prebujenske ali woke ideologije, islama in priseljencev. To so vprašanja, ki skrajne desnice ne povezujejo le znotraj posameznih držav, temveč vse bolj tudi čez njihove meje. Na to je že po evropskih volitvah leta 2019, na katerih je skrajna desnica dosegla odmevne uspehe zlasti v Italiji in Franciji ter dodatno okrepila svojo prisotnost v evropskem parlamentu, opozorila pisateljica in filozofinja Lea Ypi, sicer profesorica politične teorije na Londonski šoli za ekonomijo in politične vede. "Skrivnost napredovanja nove desnice je v tem, da udejanja tisto, kar je stara levica nekoč zagovarjala. Je nova internacionala s skupnim sporočilom, skupno vizijo družbenih sprememb, skupnimi nasprotniki in zdaj tudi skupno politično platformo," je zapisala takrat v članku, ki ga je te dni, ob prelomnem uspehu AfD, znova delila na družbenih omrežjih. "Vse to počne, medtem ko goji lokalne korenine in govori jezik, ki ga ljudje razumejo. Namesto o razredih govori o narodih, namesto o politiki govori o kulturi in namesto o kapitalistih govori o priseljencih." Kot je zapisala, je skrajni desnici uspelo oblikovati skupno nativistično vizijo Evrope, ki ni zgolj odzivna niti zgolj nostalgična, ob kateri levica težko tekmuje zgolj z dejstvi in podatki. Lahko opozarja, da priseljevanje državam gostiteljicam prinaša tudi koristi ali da enotne davčne stopnje povečujejo neenakost, vendar s tem še ne ponudi zgodbe, ki bi lahko izpodrinila veliko pripoved skrajne desnice. Medtem ko je desnica gradila skupno politično vizijo, je levica ostajala razdrobljena in brez primerljivega vseevropskega projekta, posameznih bojev za socialno pravičnost, delavske pravice, podnebje ali položaj priseljencev pa ni znala povezati v širšo in politično dovolj prepričljivo predstavo o prihodnosti. Ta uvid je zagotovo pomemben, a enako pomemben je tudi okvir, v katerem danes levica deluje. Prav temu se v svoji knjigi Hyperpolitics (v prostem prevodu Hiperpolitika), ki je požela precej pozornosti, zlasti v intelektualnih razpravah na levici, podrobno posveča politični teoretik Anton Jäger z Univerze v Oxfordu. Lea Ypi je težavo videla v tem, da levica ni znala oblikovati dovolj močne politične pripovedi, Jäger pa pozornost preusmeri k vprašanju, na kakšni družbeni podlagi bi takšna pripoved danes sploh lahko zaživela. Zdi se namreč, da je danes, v hiperpolitični dobi, kot jo imenuje, politika povsod. V tem, kaj kupujemo in jemo, kateri šport spremljamo, kako skrbimo za svoje zdravje, kaj objavljamo na družbenih omrežjih ... Politika je tako prodrla globoko v kulturo, gospodarstvo in zasebno življenje, javni prostor je postal izrazito politiziran. A tu se pokaže paradoks, ki je osrednja poanta njegove knjige: četudi se politično izražamo malodane na vsakem koraku, naj bo to z objavo na družbenih omrežjih ali z udeležbo na protestu, se ta angažiranost vse redkeje preliva v trajnejše oblike političnega organiziranja in še redkeje v konkretne politične posledice. Sodobna politika je zato po Jägerju hkrati intenzivna, a organizacijsko šibka. Polna je ogorčenja, mobilizacij in kratkotrajnih izbruhov, vendar brez trdne organizacijske strukture, ki bi takšno energijo povezala v trajnejšo kolektivno moč. Rosa Luxemburg je pred več kot stoletjem svarila pred izbiro med socializmom in barbarstvom, danes pa se ta dilema vrača v novi preobleki. Del pojasnila za ta paradoks je treba iskati v širši družbeni logiki sodobnega življenja. Zaveze so krajše, možnosti za izstop iz njih pa vse večje. Lažje menjamo ali opuščamo službe, partnerske odnose, stranke in družbene kroge - vse manj zavez razumemo kot trajne. Družbena omrežja te logike niso ustvarila, so ji pa ponudila skoraj idealno okolje, da v njem cveti. Omogočajo nam namreč, da se v trenutku politično opredelimo, povežemo in mobiliziramo, nato pa prav tako hitro odidemo ali se premaknemo k naslednji temi. Ljudje smo tako hkrati bolj povezani, a tudi bolj osamljeni, bolj razburjeni in bolj dezorientirani. Podoben proces je v zadnjih desetletjih potekal na kolektivni ravni. Množične stranke, sindikati in druga članska združenja, ki so nekoč povezovala posameznike in njihove interese, so izgubljala članstvo: nemška osrednja sindikalna zveza, denimo, je leta 1991 združevala skoraj 12 milijonov delavcev, tri desetletja pozneje pa le še 5,7 milijona. Prav tu Jäger vidi pomembno asimetrijo med levico in desnico. Razkroj kolektivnih institucij je prizadel obe - oslabele so tudi tradicionalne opore desnice, kot so cerkve in kmečke organizacije -, a je bil za levico usodnejši. "Konservatizem je vedno organsko rasel iz kapitalistične družbe, povezan z običajnimi oblikami združevanja, ki jih ustvarja kapital," je zapisal Jäger. Medtem ko se lahko premožnejši sloji povezujejo prek lastništva, poslovnih odnosov, elitnih šol in drugih omrežij, mora levica kolektivno moč organizirati. Prav zato ji bolj škodi tudi današnje, izrazito individualizirano politično okolje. Desni voditelji lahko atomizirane privržence prek družbenih omrežij hitro nagovorijo in mobilizirajo, ne da bi od njih zahtevali članstvo v stranki ali trajnejše sodelovanje. Levica pa je po Jägerju precej bolj odvisna prav od dolgotrajne mobilizacije in organiziranja. "Kriza civilne družbe zato za levico predstavlja večji problem, saj je prag za njen uspeh neizogibno višji." To seveda ne pomeni, da je levica zaradi tega odrešena odgovornosti za prostor, ki ga je pustila zapolniti skrajni desnici. Prepogosto je delovala vzvišeno, lahko bi zapisali celo arogantno, in obrambno. Izgubila je stik z delom nekdanjega volilnega telesa ter ni znala zajeti novega političnega trenutka. Svojih idej, ki bi lahko ponudile odgovor na nekatera najzahtevnejša vprašanja našega časa, ji ni uspelo prevesti v sodobne oblike komuniciranja in mobilizacije. Da je mogoče tudi drugače, kažejo redke izjeme, kakršna je Zohran Mamdani. V tem pogledu vprašanje, ki ga je zastavila Lea Ypi že leta 2019, zveni danes še bolj aktualno: "Internacionala skrajne desnice je tukaj. Kdaj se bo prebudila levica?" Rosa Luxemburg je pred več kot stoletjem, sklicujoč se na Engelsa, svarila pred izbiro med socializmom in barbarstvom, danes pa se ta dilema vrača v novi preobleki. Toda njen izid ni vnaprej določen. Alles ist möglich.

  language

  slv

  published at

  2026-09-10T22:14:07

  source

  Mladina

  title

  Vse je mogoče

  url

  https://www.mladina.si/250908/skrajna-desnica-vse-je-mogoce/

• article order

  3

  body

  Alice Weidel je najbolj prepoznaven obraz nemške skrajne desnice. Z zgodovinsko zmago stranke Alternativa za Nemčijo (AfD) na deželnih volitvah v Saški - Anhalt je ohrabrena, da jo na naslednjih parlamentarnih volitvah čakata zmaga in kanclerski položaj. Čeprav AfD tudi po nacionalnih javnomnenjskih raziskavah vodi pred etabliranima ljudskima strankama povojnega obdobja, njena vselitev v kanclerski urad ob reki Spree še zdaleč ni zagotovljena. V teh dneh je Alice Weidel, sopredsedujoča nemške skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), žarela od sreče. Njeno trinajstletno delo v stranki, v kateri je s podporo enega od ustanovnih očetov stranke Alexandra Gaulanda hitro napredovala, je končno obrodilo sadove. Hči podjetnika, ki je v njej prebujal zanimanje za politiko z branjem časopisov že v otroštvu, je po siloviti zmagi stranke na deželnih volitvah v Saški - Anhalt spet sanjala o naskoku na kanclersko mesto. Da bo AfD verjetno prvič prevzela oblast v kakšni nemški zvezni deželi, je izkoristila za napoved, da trenutno vladajoča krščansko-demokratska unija (CDU) kanclerja Merza nikoli več ne bo zmagala na volitvah. Weidlova na prihodnjih zveznih volitvah cilja na vsaj 40 odstotkov glasov, če ne kar na več kot polovico, in seveda na kanclersko mesto. Čeprav je AfD v javnomnenjskih raziskavah trenutno na prvem mestu, obe veliki ljudski stranki povojnega obdobja - krščanski demokrati in socialdemokrati (SPD) - pa skupaj komaj presežeta aktualni javnomnenjski domet AfD, še zdaleč ni gotovo, da utegne Weidlova postati naslednja nemška kanclerka. Če bi se to zgodilo, bi v povojni Nemčiji padli vsi tabuji in požarni zidovi, ki so preprečevali, da v nemški politiki ne bi bilo mesta za skrajno desno stranko, ki relativizira nacifašizem, je ksenofobna, protiukrajinsko in prorusko usmerjena, ostro nastopa proti multikulturalizmu, zagovarja suverenizem in je v petih od šestnajstih zveznih deželah že opredeljena za ekstremistično. Če kdo pooseblja transformacijo in radikalizacijo stranke, ki se je ob svoji ustanovitvi poskušala predstavljati kot meščanska stranka, osredotočena na kritiko establišmenta, je to zagotovo 47-letna Weidlova. Za vstop v politiko, konkretno za AfD, se je odločila, ker je bila stranka ob ustanovitvi leta 2013 evroskeptična in je nasprotovala ohranjanju Nemčije v evrskem območju. Čeprav stranka v svojem programu še naprej vztraja pri slovesu od evra in vrnitvi nemške marke, saj naj bi evro omejeval nemško suverenost, država pa naj bi morala prevzemati odgovornost za dolgove in finančne težave drugih članic, je Weidlova svoje nasprotovanje evru precej omilila. Zdaj pravi, da je za izstop iz evra verjetno že prepozno. Ta poteza bi bila namreč za nemško gospodarstvo tako draga in tvegana, da ga sama ne zagovarja več neposredno. V zahodnem delu Nemčije rojena ekonomistka je po študiju ekonomije, po katerem se je v doktorski disertaciji pozneje osredotočila na kitajski pokojninski sistem, lep čas preživela na Kitajskem. Potem ko je sprva v Nemčiji delala kot analitičarka za mednarodne korporacije, med njimi tudi Goldman Sachs, jo je življenjska pot po dobljeni štipendiji za izmenjavo na Kitajskem odnesla v cesarstvo sredine, do katerega jo je vezala prav posebna ljubezen. Tekoče govori mandarinščino, ki se je je kot najstnica začela učiti preko jezikovnih kaset pri štirinajstih letih, zato je lep čas delala tudi pri Bank of China. Polna notranjih nasprotij Prav Kitajska in delo za multinacionalke sta eden od paradoksov voditeljice nacionalistično usmerjene stranke, ki se ozira navznoter in želi tujce s konceptom remigracije izgnati iz Nemčije v njihove domovine. To je bilo le eno od preprostih sporočil, s katerimi je AfD zmagala na Saškem. S preverjenim udrihanjem čez kanclerja Merza zaradi slabe gospodarske situacije in s povezovanjem ljudskega nezadovoljstva zaradi visokih življenjskih stroškov z migracijsko politiko je našla veliko strinjanja pri ljudeh, da bo manj denarja namenjenega za priseljence, ki jih je na Saškem že tako manj kot v drugih zveznih deželah, več pa bodo namenili socialnim transferjem za nemške družine. Da je stranka polna notranjih nasprotij, se sicer kaže tudi pri vprašanju Kitajske, do katere stranka z Weidlovo na čelu zavzema bolj pragmatičen odnos od evropskega - ob zagovarjanju trajnih in prijateljskih odnosov s Kitajsko nasprotuje politiki sekanja vezi s cesarstvom, saj bi to zelo škodilo izvozno naravnani nemški industriji, ki ima na Kitajskem veliko podružnic. Vsaj dve notranji nasprotji še žreta Weidlovo, ki sicer med prvimi vsako jutro prihaja v nemški bundestag, kjer pogosto pripravlja goreče govore, če je čas, pa v jutranjih urah dvigne še kakšno utež, ki jo ima shranjeno v pisarni, in malce potelovadi. Prva velika boleča točka zanjo so različni pogledi na družino. AfD kot zagovornica konservativnih pogledov na partnerske zveze poudarja, da lahko družino sestavljajo le moški, ženska in otroci, medtem ko Weidlova poudarja, da je družina tam, kjer so otroci. Seveda z razlogom. Kajti sama je kot istospolno usmerjena že od leta 2009 v zvezi s Sarah Bossard, švicarsko režiserko, ki je v zvezo prinesla svoja dva biološka sina. Stranka njene istospolne zveze ne problematizira, Weidlova pa ne izraža dvomov o strankarskem postulatu, da sta dvospolnost in heteroseksualnost stebra desničarske ideologije, o katerih ne gre podvomiti. Simbioza je tako popolna. Ne zmoti je niti dejstvo, da Weidlova, ki si želi postati nemška kanclerka, vsak petek sede na letalo in odleti k svoji družini v Švico, kjer ima domicil. Druga velika bolečina ob Marine Le Pen najbolj prepoznavni evropski skrajni desničarki je nacistična preteklost njenega dedka. Bil je vojaški sodnik v nacistični Nemčiji, pozneje oproščen sumov, da je storil kaj napačnega. Sama zagovarja trditev, da ne morejo zdajšnje generacije Nemcev zaradi državne zgodovinske krivde prevzemati odgovornosti za zločine nacistov. Od nacizma se poskuša distancirati. Tudi zato, da bi olepšala AfD, katere člani gojijo simpatije do nacističnega režima. Da to počne z veliko mero zgodovinskega revizionizma, je postalo jasno na njenem predvolilnem pogovoru z ameriškim milijarderjem Elonom Muskom, enem izmed navdušenih privržencev gibanja Maga, od koder vedno znova prihajajo spodbude in pohvale za politiko AfD. "Adolfa Hitlerja so označili za desničarja in konservativca. Bil je popolnoma nasprotno. Ni bil konservativec, ni bil libertarec, bil je komunist, socialist. Mi pa smo popolno nasprotje, smo libertarna konservativna stranka," je v pogovoru z Muskom pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, na katerih so postali druga najmočnejša politična sila v državi, svoje videnje zgodovine razlagala Weidlova. Koristna stranki in stranka njej Weidlova je ta čas najbolj prepoznaven obraz AfD. Če je sprva v strankarskih komisijah preučevala prav ekonomska vprašanja, je njene kakovosti hitro odkril eden od ustanovnih očetov stranke Alexander Gauland. Potreboval je njene drugačne poglede in ozadje, da je stranki dal podobo širokega razpona, ki vključuje različne. Weidlova je po drugi strani profitirala od njegovega političnega mecenstva, saj je s tem pridobila težo v stranki. Rada nastopa kot uglajena ženska s podobo bankirke. Njen zaščitni znak so temna poslovna obleka, bela srajca in nakit okoli vratu, najraje z biseri. AfD želi predstaviti kot normalno, sposobno in moderno politično silo - ne kot stranko marginalnih skrajnežev. Toda z uporabo radikalnega jezika nikoli zares ne naredi te želene transformacije. Njena politična vzornika sta nekdanja britanska železna lady, Margareth Thatcher, ki jo ceni zaradi tega, ker je Britanijo po gospodarski krizi spet postavila na noge. Prav tako ji je blizu ameriški predsednik Donald Trump, ki ga spoštuje zaradi njegove protimigracijske in suverenistične politike. Letos se je po njegovih zunanjepolitičnih avanturah od Venezuele do Irana malce ogradila od njega. Tudi to je verjetno del strategije, kako radikalnost AfD narediti splošno sprejemljivo in jo predstaviti kot normalnost. Le tako lahko namreč upa, da bo pobrala velik del glasov iz konservativnega centra - nujnih za zmago na volitvah.

  language

  slv

  published at

  2026-09-11T22:03:36

  source

  Dnevnik

  title

  Kdo je Alice Weidel, sopredsedujoča stranki Alternativa za Nemčijo (AfD)?

  url

  https://www.dnevnik.si/novice/svet/alice-weidel-sopredsedujoca-stranki-alternativa-za-nemcijo-afd-2826821/

• article order

  5

  body

  Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu. "Ne smemo se sprijazniti s tem, da ima AfD sedeže v 16 deželnih parlamentih in 12,6-odstotno podporo v bundestagu. Jaz se s tem ne sprijaznim. In verjamem, da lahko to spremenim." (nemški kancler Friedrich Merz, 30. november 2018). "Potiskanje AfD v ozadje je izziv za vse. Na področju politike priseljevanja se ne želim spuščati v tekmo z AfD v žaljenju in omalovaževanju." (nemški kancler Friedrich Merz, 26. junij 2023). "Včeraj se ni nekaj spremenilo le na Saškem - Anhaltu, temveč v vsej Nemčiji. To bo imelo posledice, tudi na mednarodnem prizorišču." (nemški kancler Friedrich Merz, 7. oktober 2026). Ko določeno politično stranko na volilno nedeljo obkroži 44 odstotkov ljudi, ki se je volitev udeležilo (77 %), se običajno začnemo ukvarjati z (vsaj) dvema vprašanjema. Prvo je (precej) praktično: kdo bo sestavil vlado. Drugo pa nekoliko bolj analitično: zakaj so ljudje to stranko sploh volili. In ker je v tem primeru govora o Alternativi za Nemčijo (AfD), imamo pri drugem vprašanju na voljo že precej dolg seznam odgovorov. Migracije, gospodarska stagnacija, vzhodnonemška tranzicijska izkušnja (in identiteta), nezadovoljstvo z Berlinom, ruska agresija na Ukrajino, cene energentov, zeleni prehod, nezaupanje v institucije, občutek kulturne ogroženosti in tako naprej. Večina teh razlag je empirično povsem utemeljenih in zato nimam nobenega razloga, da bi jim oporekal. Imam pa težavo s tem, da smo pri pojasnjevanju uspeha skrajne desnice razvili nekoliko nenavadno navado, kjer za vsak rezultat praviloma najdemo tisto nezadovoljstvo, ki ga potrebujemo za njegovo razlago. Naj pojasnim. Če je volivec materialno deprivilegiran, je AfD volil zaradi deprivacije; če ni materialno deprivilegiran, je pomembna relativna deprivacija. Če živi med priseljenci, so razlog migracije; če živi v okolju, kjer priseljencev (praktično) ni, je razlog strah pred migracijami. Če je brezposeln, ga je pustila za seboj globalizacija; če pa ima dobro službo, se boji izgube statusa. Če je mlad, smo presenečeni, ker naj bi bila skrajna desnica stvar starejših generacij, ko jo začnejo voliti mladi, pa iščemo razlog(e) v tiktoku in instagramu. Vse to je (lahko) res. Težava je samo v tem, da lahko na ta način pojasnimo skoraj vsakega volivca AfD - in posledično nekoliko manj dobro pojasnimo, zakaj jih je imelo denimo leta 2016 na volitvah na Saškem - Anhaltu 24,2 odstotka, danes pa 43,8 odstotka. Ni namreč nujno, da je volivec AfD zaradi globalizacije dejansko nekaj izgubil. Na kar zares opozarjajo raziskave že od leta 2018. Lahko ima zaposlitev, povprečen ali nadpovprečen dohodek in relativno stabilen materialni položaj, vendar meni, da izgublja relativni status, politični vpliv, kulturno dominantnost ali nadzor nad smerjo družbenih sprememb. Prav tako ni nujno, da ima neposredno izkušnjo z migracijami, da jih razume kot izziv. Politično vedenje ne nastaja samo iz tega, kar se človeku neposredno dogaja, ampak tudi iz njegove predstave o tem, kaj se dogaja z družbo, kakšen položaj ima v njej in predvsem v katero smer se ta spreminja. Zato tudi ni nič posebej protislovnega v tem, da je nasprotovanje migracijam močno v delih vzhodne Nemčije, kjer je delež priseljencev bistveno nižji kot v Frankfurtu, Münchnu ali Berlinu. Toda če lahko podporo AfD pojasnimo tako z materialno izgubo kot z občutkom izgube, z neposredno izkušnjo migracij in z njihovim skorajšnjim neobstojem, potem je vredno pogledati še nekaj drugega; ne samo, zakaj imajo ljudje določena stališča, ampak zakaj so jih danes precej bolj pripravljeni neposredno prevesti v glas za AfD. Vicente Valentim v knjigi The Normalization of the Radical Right (2024) ugotavlja nekaj, kar je pri razpravah o vzponu skrajne desnice pogosto spregledan razlagalni vidik. Politični uspeh dotičnih političnih strank namreč ni nujno posledica tega, da so ljudje nenadoma razvili povsem nove politične preference. Del teh preferenc je (lahko) obstajal že prej, vendar je bilo njihovo izražanje povezano z določeno družbeno oziroma reputacijsko ceno. Povedano drugače: oseba A je nekaj mislila/verjela, vendar tega ni nujno povedala sodelavcu, prijatelju ali anketarju. Še manj samoumevno je bilo, da bi oseba A javno podpirala politično stranko, ki je bila zaradi političnih stališč - ali pa s strani obstoječih večinskih strank - stigmatizirana. Nemčija je bila zaradi lastne zgodovinske izkušnje primorana vzdrževati bistveno višjo družbeno in politično ceno skrajne desnice kot marsikatera druga evropska država. Zato je Merzeva izjava, "da s(m)o vsi globoko šokirani", precej neizvirna. Kot da je želel povedati, da je Nemčija desetletja skrivala milijone skrajnih desničarjev, ki so čakali na primeren trenutek. Precej neizvirna bi bila tudi teza, da so današnji volivci AfD ideološko homogeni; ravno nasprotno. Nekdo je v nedeljo obkrožil AfD zaradi migracij, drugi zaradi odnosa do Rusije in vojne v Ukrajini, tretji zaradi gospodarske politike, četrti zaradi zelenega prehoda, peti zato, ker ne prenese Friedricha Merza - ki se ga je mimogrede prijel izraz Pinocchio po t. i. heilbronnski preiskavi iz oktobra 2025 -, šesti pa zato, ker je enostavno želel glasovati proti vsem ostalim. Pri tem je pomembno predvsem to, da politični uspeh lahko spremeni družbeno okolje, v katerem se vse te precej različne preference prevedejo v enako politično vedenje. Logika je torej naslednja: če izbrano stranko voli pet odstotkov ljudi, je lahko njena podpora še vedno družbeno precej stigmatizirana. Če jo voli 10 odstotkov, posameznik že dobi(va) občutek, da ni povsem sam. Pri 20 odstotkih govorimo o množični podpori, pri 44 odstotkih pa je praktično nemogoče vzdrževati predstavo, da gre za politično vedenje ljudi na robu družbe. Ali kot je leta 2023 dejal generalni sekretar CDU Carsten Linnemann: "V stranki so izpričani nacisti, zato z njimi ne želim imeti ničesar." Politični uspeh AfD v tem kontekstu ne odraža zgolj normalizacije, temveč jo tudi proizvaja: več ljudi kot neko stranko voli, manj nenavadno je povedati, da jo voliš. In ko to postane precej običajno, je manjša tudi družbena cena naslednjega glasu zanjo. Nekdo je v nedeljo obkrožil AfD zaradi migracij, drugi zaradi odnosa do Rusije in vojne v Ukrajini, tretji zaradi gospodarske politike, četrti zaradi zelenega prehoda, peti zato, ker ne prenese Friedricha Merza. Zato je precej bolj verjetna razlaga od te, da se je čez noč radikaliziralo 44 odstotkov volivcev, ta, da se je v daljšem časovnem obdobju spreminjala kombinacija njihovih političnih preferenc, ponudbe, ki jo imajo na voljo, in družbenih norm, ki določajo, katere od teh preferenc je sprejemljivo javno izraziti. To razlikovanje ni nepomembno, saj nam pomaga odstirati nekaj, kar je v nemškem primeru vendarle precej specifično. Nemčija je bila zaradi lastne zgodovinske izkušnje primorana vzdrževati bistveno višjo družbeno in politično ceno skrajne desnice kot marsikatera druga evropska država. Ne zato, ker skrajno desnih idej, organizacij, antisemitizma ali rasizma v Nemčiji po letu 1945 ne bi bilo, ampak zato, ker je obstajal relativno širok politični konsenz o tem, da določene (politične) ideje zaradi zgodovinskih silnic ne sodijo v območje demokratičnega političnega tekmovanja. Na tem mestu postane pomemben nemški Brandmauer oziroma požarni zid, ki ga praviloma razumemo kot koalicijsko pravilo: demokratične stranke z AfD ne sodelujejo pri sestavljanju oblasti. In v trenutku, ko ugotovimo, da CDU ne bo sestavljala vlade z AfD, sklenemo, da požarni zid še naprej stoji. A izziv, s katerim se moramo pri požarnem zidu soočiti, je ta, da ne gre zgolj za koalicijsko pravilo, temveč za vzdrževanje meje politično (ne)sprejemljivega. AfD je torej sodelovala na volitvah, imela poslance, ki so sedeli v parlamentu in razpravljali, a so to počeli kot opozicijska stranka. Institucionalna izolacija v koalicijskem smislu je tako (zares) pomagala reproducirati družbeno stigmo, ta pa je pomagala legitimirati dotično izolacijo. Nemška razprava o tem, ali je požarni zid padel ali ne, je zato nekoliko preozka. Drugi del izziva je, da političnega vpliva politične stranke ne moremo meriti zgolj s številom funkcij, ki jih ta stranka zaseda v političnem življenju. Ko politična stranka pridobiva podporo, začne spreminjati politično okolje. To se vidi na vsaj tri načine. Prvič, druge stranke skušajo del njenih volivcev dobiti nazaj. Drugič, vprašanja, na katerih je stranka, s katero sicer ne želijo sodelovati, zgradila svoj uspeh, začnejo vključevati v lastne programe. Tretjič, določene politične formulacije postanejo sprejemljivejše, problemi, ki so bili nekoč videni kot politični rob, pa se premaknejo bližje središču stranke, ki lovi izgubljeno podporo. Dovolj je (že), da se spremeni referenčna točka, glede na katero se določa lasten politični položaj. To je mogoče precej dobro opazovati pri migracijah. Dejstvo, da CDU zagovarja strožjo migracijsko politiko, samo po sebi ne pomeni, da je postala - ali pa postaja - AfD. Nadzor meja, azilna politika, integracija in obseg priseljevanja so povsem legitimna vprašanja v demokraciji. Toda nekaj drugega je, če politični uspeh AfD ne vpliva samo na odgovore, ki jih daje CDU, ampak tudi na to, katera vprašanja postajajo osrednja, kako so definirana in okoli katerih problemov se začne organizirati politično tekmovanje. Če tradicionalna desnica ugotovi, da lahko del izgubljenega volilnega telesa pridobi nazaj s premikom proti vprašanjem, ki jih je v politično središče postavila AfD, potem formalna izolacija slednje sama po sebi ne pomeni tudi izolacije njenega političnega vpliva. Dober primer za to je denimo tudi stranka BSW, ki bi lahko v tretjem krogu glasovanja z vzdržanjem AfD omogočila izvolitev Ulricha Siegmunda za ministrskega predsednika Saške - Anhalt. Gre namreč za stranko, ki tradicionalne leve ekonomske politike kombinira s kulturno-konservativnimi stališči, restriktivnejšim odnosom do migracij in precej drugačnim pogledom na Rusijo ter vojno v Ukrajini od večine nemške levice. Kar pomeni, da politična meja okoli AfD ne razpada nujno tako, da se ji neka etablirana stranka približa v celoti. Razpada lahko po posameznih vprašanjih, glasovanjih in interesih, kjer se politične razdalje med strankami, ki naj bi stale na različnih straneh požarnega zidu, (začasno) zmanjšajo. Pod črto: skoraj 44 odstotkov glasov za AfD zato ni zanimivih samo zaradi vprašanja, ali bo stranka prišla do oblasti. Pomembnejše je, da kažejo, kako politični uspeh sam zmanjšuje družbeno ceno podpore, nižja cena pa nadalje olajšuje normalizacijo. In ko nekaj, kar je bilo še včeraj razumljeno kot politični rob, postane del običajnega političnega tekmovanja, se meja skrajnega ne izgubi. Samo premakne se. To se je denimo precej jasno zgodilo pri Giorgii Meloni. Še pred nekaj leti je bila v velikem delu evropskega političnega prostora obravnavana kot predstavnica skrajne desnice, danes pa je povsem običajna sogovornica evropskega političnega centra. To ne pomeni nujno le, da se je Melonijeva premaknila proti sredini; pomeni tudi, da se je spremenilo tisto, kar razumemo kot sredino. In ko se nekdanji rob normalizira, se na njegovem mestu pojavi nov, še bolj oddaljen rob. Morda je zato največji izziv AfD prav v tem. Ne samo, da premika politični prostor v desno, ampak s svojo normalizacijo ustvarja prostor za nekoga, ki bo jutri lahko stal še bolj desno od nje.

  language

  slv

  published at

  2026-09-12T10:25:32

  source

  Večer

  title

  (ANALIZA) Velika zmaga AfD: O požarnem zidu oziroma zakaj se 44 odstotkov ljudi ni radikaliziralo v nedeljo

  url

  https://vecer.com/v-soboto/analiza-o-pozarnem-zidu-oziroma-zakaj-se-44-odstotkov-ljudi-ni-radikaliziralo-v-nedeljo-10426803

• article order

  1

  body

  Javnomnenjske ankete, ki so skrajno desničarski in protievropski stranki AfD (Alternativa za Nemčijo) na nedeljskih volitvah v vzhodnonemški deželi Saška - Anhalt napovedali veliko zmago, so se žal uresničile. Stranka, ki jo nemška ustavna služba uvršča kot dokazano desno ekstremistično, je na deželnih volitvah prejela skoraj 44 odstotkov glasov in 39 poslanskih mest. S takšnim izidom ni le - z veliko prednostjo pred vsemi drugimi strankami - osvojila relativne večine sedežev v deželnem parlamentu, temveč grozi tudi prevzem politične oblasti skrajne desnice v tej deželi. Za absolutno večino ji manjkajo le tri poslanska mesta, zato tudi še ni jasno, ali bo v naslednjih štirih letih deželo vodil ministrski predsednik iz vrst skrajne desnice. Krščanski demokrati (CDU), socialdemokrati (SPD), levica in zeleni so sicer že izključili vsako podporo in pogajanja z AfD, je pa velika neznanka levo Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW), ki ne podpira t. i. požarnega zidu proti AfD. Izid deželnih volitev v sicer majhni deželi Saška - Anhalt je šok za vso demokratično javnost v Nemčiji, saj je AfD prva desna ekstremistična stranka, ki je po letu 1945 postala najmočnejša politična sila v eni izmed šestnajstih zveznih dežel Nemčije. Šokantno je predvsem, da je takšen volilni uspeh slavila stranka, ki med prednostnimi nalogami navaja izgon nezakonitih prebežnikov in tudi nemških državljanov z migrantskim ozadjem, ki je napovedala postopek umika dežele iz sistema regionalne javne radiotelevizije, ki odkrito nasprotuje finančni podpori Ukrajini in poziva k odpravi sankcij proti Rusiji, ki napoveduje radikalne reze v kulturni politiki, prepoved izobešanja mavričnih zastav v šolah ter ločevanje dijakov z migrantskim ozadjem od nemških dijakov. Pa tudi ukrepe, ki niso v skladu z nemško ustavo niti z listino OZN o človekovih in manjšinskih pravicah. Populizem AfD gre celo tako daleč, da zahteva izstop iz EU in evra ter napoveduje ukrepe v zadevah, o katerih deželna vlada niti nima pravice odločati. Zato je zmagoslavje AfD hkrati tudi glasen alarm za vso demokratično Evropo. V Avstriji je zmaga AfD dobrodošla podpora skrajno desničarski svobodnjaški stranki (FPÖ), ki se po vseh javnomnenjskih anketah že približuje štiridesetim odstotkom podpore. Od lani pa ima - po desničarskem populistu Jörgu Haiderju na Koroškem pred dobrimi dvajsetimi leti - spet deželnega glavarja v zvezni deželi Štajerska. Njen voditelj Herbert Kickl je takoj po zmagi svojih somišljenikov v Nemčiji izjavil, da je prišla nova politična doba ne le v Nemčiji, kjer bo - tako Kickl - nova nemška kanclerka postala Alice Weidel, temveč tudi drugod v Evropi. Zmaga AfD v Saški - Anhaltu je dodaten veter v jadra avstrijskih svobodnjakov v njihovem boju proti "sistemskim strankam" v alpski republiki. Pri tem ni nobena skrivnost, da so avstrijski svobodnjaki že več let tesno povezani z AfD. Njihov glavni kandidat na nedeljskih deželnih volitvah in "prijazni obraz AfD" na Saškem - Anhaltu Ulrich Siegmund je bil med predvolilno kampanjo večkrat tudi v Avstriji in je pohvalil radikalno politiko Kickla, čigar program je v marsičem povsem enak programu AfD. Kickl celo zagovarja skrajno ekstremistično skupino identitarcev v Avstriji, ki med drugim tako kot AfD zahtevajo "remigracijo", torej ne le izgon nezakonitih migrantov, temveč tudi izgon več tisoč avstrijskih državljanov z migrantskim ozadjem. Kakšen bo vpliv odmevne zmage skrajne desničarske stranke AfD v Nemčiji na desničarsko sceno in na volivce in volivke svobodnjakov v Avstriji, bodo morda pokazale že deželne volitve prihodnje leto v dveh pomembnih zveznih deželah - Zgornji Avstriji in na Tirolskem. V obeh jim aktualne javnomnenjske raziskave napovedujejo močan prirastek. V Zgornji Avstriji celo volilno zmago ... Sodeč po prvih mednarodnih odzivih na zmago AfD v deželi Saška - Anhalt se obeta občutna podpora in podoben uspeh tudi drugim skrajnim desničarskim in desnim populističnim strankam v Evropi. Ne le v Avstriji, kjer je FPÖ - tako kot v Nemčiji AfD - že postala eden glavnih političnih akterjev v državi. Izid nedeljskih volitev v Saški - Anhaltu je torej nič več, a tudi nič manj kot še en glasen alarmni znak za demokracijo - kljub požarnemu zidu, ki ga demokratične stranke po vsej Evropi postavljajo proti prodiranju avtoritarnih strank in politikov.

  language

  slv

  published at

  2026-09-09T06:33:42

  source

  Primorski Dnevnik

  title

  KOROŠKI FOKUS: Iz Nemčije veter v jadra svobodnjakov

  url

  https://www.primorski.eu/kolumne/koroski-fokus-iz-nemcije-veter-v-jadra-svobodnjakov-JA2266038

source scope

analyzed source count

6

omitted articles

omitted source count

0

total source count

6